Program

Na eni od osrednjih sekcij letošnjih Dnevov javnega prava bodo obravnavana aktualna vprašanja upravnega postopka, torej predvsem tista, ki jih je v splošnem in posebnih upravnih postopkih prinesel razvoj pravne znanosti in sodne prakse. Pri tem je prišlo na mnogih področjih do pomembnih vsebinskih premikov, ki jih je treba tudi zaradi njihovih zavezujočih pravnih učinkov ustrezno upoštevati pri odločanju upravnih organov. Ob tem pa je poudarek vseh tem namenjen tudi praktičnemu delu in rešitvam, s katerimi se srečujejo osebe, ki upravne postopke vodijo oziroma v njih sodelujejo kot pooblaščenci strank. Zato je seznanitev s temi pomembnimi procesnimi temami vključena tudi na junijsko konferenco, kjer jih bo razprava lahko še nadalje poglobila.

Vedno pogosteje se v praksi pojavljajo dileme, ki kažejo na potrebo po pravilni razlagi določb ZUP ter ZDavP-2 in drugih posebnih procesnih ureditev, tudi z vidika skladnosti postopkov z Ustavo ter na njeni podlagi sprejetimi zakoni, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. To velja tako z vidika pridobivanja osebnih podatkov za potrebe upravnih postopkov, kot tudi za njihovo zakonito uporabo pri izvajanju oblastvenih pristojnosti. Pravilna razlaga pa je tista, ki učinkovito varuje ustavno pravico strank do varstva osebnih podatkov, saj je v nasprotnem primeru treba zagotoviti ustrezno pravno (sodno) varstvo. To lahko vodi tudi do odprave upravne odločbe ali ugotovitve neustavnosti ravnanja organa države ali samoupravne lokalne skupnosti in drugih ukrepov, ki jih skladno z zakonom lahko naloži sodišče. Na to je odgovarjala tako najnovejša pravna teorija kot tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, kar bosta s poudarkom praktičnega pomena za odločanje in delovanje upravnih organov na Dnevih javnega prava 12. junija 2019 predstavila dr. Erik Kerševan in Rada Sitar z Vrhovnega sodišča RS.

Vročanje predstavlja eno od stalno perečih institutov upravnega procesnega prava, naj bo po to ZUP ali posebnih določbah področnih zakonov, saj brez pravilne vročitve pravni učinki vodenih postopkov in izdanih aktov ne nastopijo ali so odloženi. Zato v praksi ne zmanjka dilem: izbor pravilnega načina vročanja, problematika fikcij, vpetost pooblaščencev itd. Tokrat se bomo ukvarjali s temi vprašanji sistemsko in skušali odgovoriti na: »Kako in zakaj je treba tolmačiti odgovore na vprašanja o vročanju v upravnih postopkih? Kako se je o tem opredeljevala upravna oziroma sodna praksa? Ali te rešitve veljajo tudi za prekrškovne in druge postopke, v katerih se uporablja ZUP?« Rešitve teh konkretnih, tudi zelo praktičnih vprašanj, bosta na Dnevih javnega prava, sredi junija na Pravni fakulteti v Ljubljani, iskala in z vami tudi našla profesorica s Fakultete za upravo dr. Polonca Kovač in mag. Matjaž Remic z Ministrstva za javno upravo.

Dokazovanje kot zaporedje procesnih dejanj strank in pristojnega organa ali sodišča, katerih cilj je ugotoviti resnično dejansko stanje oziroma preveriti resničnost trditev strank, odpira številna nova vprašanja v teoriji in praksi. Na Dnevih javnega prava, ki bodo sredi junija na Pravni fakulteti v Ljubljani, bo dr. Bruna Žuber predstavila novosti teorije in prakse glede trditvenega in dokaznega bremena, dokaznih standardov, proste presoje dokazov in s tem povezanega vprašanja vnaprejšnje dokazne ocene v upravnem postopku in upravnem sporu. Ker so pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku, največkrat tudi ustavna procesna jamstva, iz teh pravic izhajajo tudi določene obveznosti za sodišča oziroma upravne organe. Kakšna je vsebina teh obveznosti, bomo izvedeli na tem izredno aktualnem predavanju, zato se nam pridružite tudi vi.

Splošna uredba o varstvu podatkov (angl. General Data Protection Regulation – GDPR) je določila nova enotna pravila glede varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov, pri čemer prinaša temeljito zaostrovanje področja zbiranja, hrambe in obdelave osebnih podatkov.
Uredba se neposredno uporablja od 25. maja 2018 dalje. Upravljavci in obdelovalci osebnih podatkov so morali svoje procese ter pravila prilagoditi novim strožjim zahtevam. Vendar, do katere mere in kaj v praksi pomenijo prehodne določbe ZVOP-2? Kakšne so dileme v praksi in ali je res vse tako težavno, kot radi predstavljajo različni svetovalci in tudi mediji? Odgovore na ta vprašanja boste dobili že junija na Dnevih javnega prava, tudi od najbolj poklicanega, Informacijskega pooblaščenca.

Upravljavci zbirk osebnih podatkov že eno leto neposredno uporabljajo Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR). V praksi so imeli največ težav predvsem z nezadostnim (pre)poznavanjem ustreznih pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov. Pokazalo se je, da so veliki upravljavci pričakali GDPR veliko bolj pripravljeni kot mali in srednji, vedno pa je ključna pravočasna prepoznava sistemskih tveganj. Pridružite se nam na Dnevih javnega prava 2019 na Pravni fakulteti, kjer nam bo Informacijski pooblaščenec Mojca Prelesnik pojasnila, kaj vse nas čaka in kje bomo imeli največ dela: poleg pravilne uporabe ZVOP-2 predvsem pri dvigovanju zavesti upravljavcev, da so kršitve varstva osebnih podatkov dolžni poročati Informacijskemu pooblaščencu, da ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov (DPIA) postanejo del upravljavčevega obveznega razmišljanja in pri zavedanju, da so pooblaščene osebe za varstvo podatkov pomemben branik dvigovanja kulture varstva osebnih podatkov pri upravljavcih.

Leto dni po uveljavitvi Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov že lahko ocenimo. kako globoka je vrzel med teorijo in prakso in kako se na zahteve na področju varstva osebnih podatkov odziva javni sektor. Ker je treba ukrepe za zagotavljanje ustreznega nivoja varstva prilagoditi stopnji tveganja, moramo najprej izvesti temeljito analizo stanja, ki vključuje poleg drugih področij tudi analizo informacijske varnosti. Med ključnimi področji, ki jim je v bodoče treba posvetiti več pozornosti, je zagotovo ozaveščanje in nadzor zaposlenih (redna usposabljanja, notranji nadzor nad obdelavo, ustrezno ukrepanje v primeru kršitev ipd.) ter zagotavljanje ustreznega nivoja varnosti podatkov pred kibernetskimi kriminalci. Zakaj tako in kako naj se v javnem sektorju ravnamo, da ne bomo imeli težav, nam bo pojasnila direktorica družbe Dataofficer d.o.o. mag. Renata Zatler.

Vzpostavitev in vodenje evidenc dejavnosti obdelave je ena od temeljnih obveznosti upravljavcev zbirk osebnih podatkov. Popis vrst obdelav osebnih podatkov in vzpostavitev evidenc dejavnosti obdelave je zanje lahko zahtevna naloga, sploh v večjih organizacijah z več zaposlenimi, različnimi področji dela in s tem različnimi vrstami obdelav, nameni in podlagami za obdelavo. Ker lahko vzpostavljene evidence dejavnosti obdelave predstavljajo dobro osnovo tudi za pripravo izjave o varstvu osebnih podatkov z informacijami, ki jih mora zagotavljati upravljavec, je pravilna izvedba potrebnih korakov še toliko bolj pomembna. Na letošnjih Dnevih javnega prava vas bo odvetnica Vesna Ložak Polanec seznanila s ključnimi praktičnimi koraki in rešitvami, predvsem z izvedbo popisa obdelav osebnih podatkov, vzpostavitvijo, vodenjem in posodabljanjem evidence dejavnosti obdelave ter z izjavo o varstvu osebnih podatkov z informacijami po 13. in 14. členu Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR).

Osrednje vprašanje skladnega regionalnega in lokalnega razvoja Slovenije je vprašanje vzpostavitve spodbudnega okolja za privabljanje investicij v občinah. V okviru sekcije bomo razpravljali o strateškem in programskem načrtovanju v občinah, ukrepih za spodbujanje investicij, oblikah javno-zasebnih partnerstev ter pridobivanju sredstev EU. Razpravo pa bomo podkrepili s primeri dobre prakse in evolucijo investicij na razvojnem področju v Občini Hoče-Slivnica (Magna, Letališče Edvarda Rusjana Maribor).

Vprašanje reforme sistema volitev v Državni zbor je postalo ponovno aktualno ob zadnji odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-32/15 z dne 8. novembra, ki je zakonodajalcu naložilo ustavnoskladno preoblikovanje volilnih okrajev. Državni zbor lahko to uskladitev doseže na več načinov. Ožji pristop vključuje bodisi preoblikovanje volilnih okrajev bodisi njihovo ukinitev ob hkratni uvedbi prednostnega glasu na ravni volilnih enot, širši pristop pa omogoča obsežnejšo spremembo volilnega sistema. Oba pristopa morata upoštevati vse tri temeljne ustavne prvine volilnega sistema, to je načelo sorazmernega predstavništva, štiriodstotni volilni prag za vstop v Državni zbor in odločilen vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom. Kljub različnim strokovnim možnostim pa se zdi, da se parlamentarne politične stranke nagibaje k ožjemu pristopu, to je le k nujno potrebnim zakonskim spremembam, ki pomenijo uskladitev z odločbo Ustavnega sodišča.

Zadnja odločba Ustavnega sodišča s področja volitev je potrdila ustavno skladnost sedanjega volilnega sistema za volitve v Državni zbor, vendar pa je ponovno odprla vprašanje, ali je treba spremeniti sedanji volilni sistem. Gre za presojo večje ali manjše (politične) primernosti sedanjega volilnega sistema in presojo predlogov za spremembo volilnega sistema. Vendar pa tudi pri politični presoji predlogov za spremembo ni mogoče mimo temeljne zahteve po njihovi ustavni skladnosti. O tem in drugih aktualnih vprašanjih bo na Dnevih javnega prava junija na Pravni fakulteti v Ljubljani razpravljal profesor z izkušnjami iz Državne volilne komisije, dr. Franc Grad. Vljudno vabljeni!

Ideološka pogojenost volilnega sistema in njegove prenove je nesporna, zato je tudi razprava o njem vrednostno in interesno pogojena, hkrati pa zaradi mnoštva deležnikov tudi kompleksna. V slovenskem političnem in strokovnem prostoru kroži vrsta predlogov, kako je treba reformirati volilni sistem, da bo najboljši, idealen, pravičen, itd. Pod predpostavko, da idealnega volilnega sistema ni, bo na junijskih Dnevih javnega prava na Pravni fakulteti profesor dr. Saša Zagorc prikazal nekatere metodološke dileme pri volilni reformi, ki izvirajo iz narave slovenskega ustavnega in volilnega sistema. Ne zamudite!

Na letošnjih Dnevih javnega prava, junija na Pravni fakulteti v Ljubljani, bo zaslužni profesor dr. Ciril Ribičič obravnaval razvoj volilnih sistemov, ki poskušajo kombinirati prednosti obeh skrajnosti, večinskega in proporcionalnega sistema. Matthew S. Shugart v zvezi s tem pravi, da gre za volilne sisteme, ki gradijo na najboljšem od obeh svetov. Skušal bo oceniti, kaj s tega vidika prinaša predlog o uvedbi prednostnih glasov v obstoječi volilni model, kot je urejen v Sloveniji in ali in pod katerimi pogoji bi lahko ta predlog šteli za prispevek k personalizaciji volilnega sistema in odločilni vlogi volivcev na dodelitev poslanskih mandatov. Vljudno vabljeni, da se nam pridružite!

Ustavno sodišče navadno presoja skladnost volilnih zakonov z volilnimi načeli ali s temeljnimi ustavnimi načeli. Če je volilna formula (razdelitev mandatov) delno konstitucionalizirana, njena zakonska izvedba ni več v celoti prepuščena politični odločitvi parlamenta. Ustavno sodišče v eni zadnjih odločb preteklega leta ni ugotovilo protiustavnosti volilnega zakona glede volilne formule, ugotovilo pa je nedopustno medsebojno nasprotje dveh zakonskih ureditev oblikovanja volilnih okrajev. Dr. Jadranka Sovdat z Ustavnega sodišča bo na letošnjih Dnevih javnega prava, junija na Pravni fakulteti v Ljubljani predstavila ključne vidike odločbe in pristop, ki ga ima Ustavno sodišče pri presoji ustavnosti volilne zakonodaje. Pridružite se nam tudi vi.

Novi Zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah predstavlja dokaj dober in natančen prenos Direktive po podeljevanju koncesijskih pogodb v slovenski pravni red. Problem je, da je v našem pravnem redu urejenih že večje število postopkov podeljevanja koncesij, ki so neskladne s tem zakonom. V predlogu zakona je bilo navedeno, da naj bi na postopke podeljevanja teh koncesij novi zakon ne vplival, vendar to nikakor ni res. Ker zakonodajalec ni hkrati uskladil teh posebnih področnih zakonov, bo nastalo veliko nejasnosti in negotovosti o tem, katera pravila postopka podelitve in pravnega varstva uporabiti. Pridružite se aktualni sekciji letošnjih Dnevov javnega prava, že junija na Pravni fakulteti, na kateri bomo najprej sintetično prikazali probleme, ki jih nekateri referenti imenujejo kar pravna zmeda, nato pa bo obravnavali nekateri vidiki posameznih procesnih problemov. Vljudno vabljeni!

Novi Zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah (ZNKP) se uporablja za zelo veliko število vrst koncesij (praktično vse koncesije z nekaj izjemami), od katerih so številne urejene v področnih zakonih, tako glede postopka podelitve koncesije, kot tudi glede pravnega varstva v njem. Te določbe so radikalno drugačne od določb ZNKP, zato nastaja vprašanje, po kakšnih postopkih sedaj podeljevati koncesijske pogodbe. Na eni strani je ZNKP splošen zakon, ki se skladno s pravili reševanja neskladij zakonov ne uporablja, kadar v zakonu obstojijo posebne določbe (načelo lex specialis derogat legi generali), na drugi strani pa je večji del ZNKP del prava EU, ki velja pred določbami nacionalne zakonodaje. Na Dnevih javnega prava, že junija na Pravni fakulteti, bo dr. Rajko Pirnat podrobno analiziral bistvena neskladja, ki bodo nastala – že sedaj pa ugotavlja, da bodo neurejenost in nejasnosti tolikšne, da je upravičeno položaj imenovati pravna zmeda.

Postopek izbire koncesionarja v Zakonu o nekaterih koncesijskih pogodbah sledi primerljivo pojmovanemu poglavju v Direktivi EU o koncesijah. Postopek podelitve koncesije lahko v praksi razumemo, ob smiselni uporabi v praksi uporabljenih inštitutov odprtega postopka, vendarle hkrati zavedajoč se tega, da gre za postopek, ki naj bo bistveno manj formaliziran kot postopek javnega naročila. Podobno stališče glede postopka podelitve koncesije –tj. o t. i. prednosti preglednosti pred formalnostjo – je sicer zavzelo že Sodišče EU v zadevi Comune di Ancona proti Regione Marche leta 2013. Na Dnevih javnega prava, že sredi junija na Pravni fakulteti v Ljubljani, bo odvetnik dr. Aleksij Mužina pojasnil, zakaj meni, da je ureditev v ZNKP na tem področju, vsaj glede faze oddaje koncesije, bolj fleksibilna od ureditve v pravilih o javnem naročanju, vendar to zgolj do tedaj, dokler se ta ureditev posebej ne dotika razmerja do drugih zakonov.

Za pravne negotovosti, ki jih povzroča neusklajena zakonodaja na področju podeljevanja koncesij za opravljanje lekarniške in zdravstvene dejavnosti, ni mogoče kriviti le ZNKP, ampak sta sokriva tudi ZLD-1 in ZZDej-K, ker nista že prej uskladila pravil postopka podelitve teh koncesij z Direktivo 2014/23/EU. Kljub nekaterim zavajajočim določbam v nacionalni zakonodaji, je treba ugotoviti, da koncesije na področju javnih zdravstvenih služb niso izključene iz uporabe ZNKP. Kdaj in v kakšnem obsegu se ZNKP uporablja za koncesije za opravljanje lekarniške in zdravstvene dejavnosti? Kakšno je razmerje ZNKP do ZLD-1 in ZZDej? O teh in še drugih odprtih vprašanjih uporabe ZNKP na področju lekarniških in zdravstvenih koncesij bo na letošnjih Dnevih javnega prava predaval Boštjan Zuljan, strokovni sodelavec Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Vljudno vabljeni!

Čeprav se je Slovenija s sprejemom ZNKP rešila grožnje kazni EU zaradi zamude z implementacijo Direktive 2014/23/EU, številni problemi glede postopkov podeljevanja koncesij vsebinsko niso rešeni. Nova pravna ureditev sklepanja koncesijskih pogodb odpira namreč številna vprašanja, na katera ZNKP ne daje najbolj jasnih odgovorov, kot npr.: Kakšen je odnos med ZNKP in ZGJS ter ZJZP? Katere določbe posebnih področnih zakonov se še naprej uporabljajo? Na kakšen način je treba zagotoviti pravno varstvo v postopkih podeljevanja koncesij za opravljanje gospodarskih javnih služb? Na ta in še na številna druga vprašanja bo na Dnevih javnega prava, že sredi junija v Ljubljani, odgovorila asistentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani Katja Štemberger. Vljudno vabljeni!

Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) in Gradbeni zakon (GZ) sta začela veljati novembra 2017, oba zakona pa sta se začela uporabljati 1. junija 2018. Ne glede na kratek čas uporabe obeh zakonov se že kaže vrsta težav v razumevanju posameznih institutov in novih ureditev. Na letošnjih Dnevih javnega prava bomo zato obravnavali nekaj najpomembnejših institutov, za katere se je v praksi pokazalo, da terjajo podrobnejšo obravnavo.

Novi ZUreP-2 ureja nekaj vprašanj postopka odločanja o pobudi za lokacijsko preveritev, vsa preostala vprašanja pa so procesno neurejena. Na letošnjih Dnevih javnega prava se bo profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Rajko Pirnat najprej posvetil vprašanju, kakšna je pravna narava odločanja o lokacijski preveritvi. Kot ugotavlja, gre za upravno zadevo v smislu predpisov o splošnem upravnem postopku. S sklepom o lokacijski preveritvi se namreč zagotovi določenemu investitorju individualna (neprenosljiva) pravica, da pridobi gradbeno dovoljenje pod nekoliko drugačnimi pogoji, kot so določeni v prostorskem izvedbenem aktu. Tako odločanje pa je odločanje o pravici oziroma pravni koristi, v postopku katere morajo imeti druge osebe, v katere pravne interese lahko odločitev o lokacijski preveritvi posega, položaj stranskega udeleženca. Dr. Pirnat bo nadalje na tem temelju obravnaval nekatera vprašanja postopka odločanja o lokacijski preveritvi, ki je glede na načelo subsidiarnosti kombinacija posebnih določb ZUreP-2 in splošnih določb ZUP. Pridružite se nam, že 13. junija, na Pravni fakulteti v Ljubljani!«

V prispevku bo predavatelj (kritično) obravnaval nekaj vprašanj, ki v praksi povzročajo težave in zaradi katerih so postopki sprememb OPN predolgi:
– pravno ureditev in prakso uveljavljanja varstvenih zahtev v postopku priprave in sprejemanja OPN (ti imajo normativno in v praksi pogosto preveliko težo v razmerju do razvojnih interesov),
– pravno ureditev in prakso sodelovanja javnosti (ta, zlasti NVO, pogosto premalo argumentirano sodelujejo v postopkih sprejemanja DPN in OPN ter v GD),
– pravni položaj investitorjev v postopku sprejemanja OPN (ta je v veljavni pravni ureditvi urejen neustrezno: investitorji imajo premajhno vlogo, ureditev pa bi morala iti v nasprotno smer od ureditve v ZUreP-2).

Gradbeni zakon je spremenil položaj in postopke deležnikov v prostoru in v povsem drugo vlogo postavil upravno enoto, ki z gradbenim dovoljenjem odloča o vseh vprašanjih, povezanih z graditvijo, oziroma z eno odločbo o vseh vsebinah po več zakonih. Pri tem gre za obvezo formalne prilagoditve posameznih deležnikov novemu sistemu, odpira pa se tudi dilema o strokovnosti posameznih uradnikov na I. in II. stopnji, da dejansko odločajo o vseh določilih različnih zakonov oziroma vseh vsebinah različnih področij, ne le na področju urejanja prostora in graditvi v ožjem smislu. Posebej kočljivi so primeri, ki jih bo na Dnevih javnega prava 2019, predstavil načelnik Upravne enote Postojna Marko Baša, ko so odločitve različne od izdanih mnenj, kar je zaenkrat najbolj pogosto prav v novo predvidenem mnenju občine o skladnosti s prostorskimi izvedbenimi akti, glede varovalnih pasov občinskih javnih cest in glede minimalne komunalne oskrbe. Pridružite se nam na Dnevih javnega prava 2017, 12. in 13. junija na Pravni fakulteti, in pomagajte pri iskanju rešitev.

Novi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) je v 58. členu uvedel veliko novost - upravni spor zoper prostorske akte. Gre za upravni spor zoper podzakonski predpis, in to ne v delu, kjer morebiti ureja posamična razmerja, temveč v delu, kjer gre za splošen pravni akt. Kljub dobrim namenom predlagateljev se zdi, da se je ponovno potrdilo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. 58. člen ZUreP-2, kljub temu, da ima trinajst odstavkov, je izrazito podnormiran in ne rešuje številnih vprašanj v zvezi s takim upravnim sporom. Na letošnjih Dnevih javnega prava bo dr. Rajko Pirnat prikazal le nekatere od njih: problematiko razmerja do postopka ocene ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, vprašanja pravnega interesa za vložitev upravnega spora zoper prostorski akt, težave izvedbe popularne tožbe v upravnem sporu, nedorečene posledice sprožitve upravnega spora, nejasnosti v zvezi s pravnimi učinki odločitve sodišča v upravnem spora, pa tudi nekatera vprašanja postopka, saj Zakon o upravnem sporu nikakor ni prilagojen takemu upravnemu sporu.

Ob mnogih vprašanjih, povezanih z učinkovitim sodnim varstvom zoper splošne (prostorske) akte uprave, ki so že bila zastavljena, je nanje mogoče iskati in tudi najti odgovore tako v zakonski ureditvi postopka v upravnem sporu kot tudi v morebitnih spremembah ustavne ureditve. V zvezi s tem je mogoče podati različna stališča in odgovore, ki jih lahko uporabita tako zakonodajalec kot tudi sodna praksa ob ustavno skladni razlagi zakonov. V zvezi s tem je določena stališča že zavzelo tudi Vrhovno sodišče.

Finančni sektor je zaradi svoje pomembne vloge v gospodarstvu, razumljivo, eno bolj regulatorno urejenih področij, kjer je spoštovanje enotnih predpisov prek vse Evropske unije izjemnega pomena. Kaj za vzpostavljeni sistem pomeni, da kakšna država članica temu ne sledi, zaostruje pogoje in uvaja večje omejitve od sicer enotno dogovorjenih? (Parafraza: zakaj smo Slovenci vedno bolj »papeški od papeža«?) Sekcija v skladu s to polemiko izpostavlja aktualna vprašanja glede prenosa predpisov Evropske unije v slovensko nacionalno zakonodajo, kjer je Slovenija uvedla dodatne omejitve ali ovire, ki v evropskih predpisih niso izrecno predvideni in jih v pravnih redih drugih držav članic ni zaslediti. O ključnih pravnih vprašanjih ter nadaljnjih usmeritvah na tem področju se bodo pogovarjali predstavniki finančnih ter javnih inštitucij, ki delujejo na področju finančnega sektorja.

Iskanje načinov, da z odpadki čim manj obremenimo okolje, je pomembno tudi za slovensko ekonomijo in trajnostni razvoj. Veliko se govori o ponovni uporabi, recikliranju, postopkih predelave itd. Ključno pa je tudi vprašanje, kako uveljaviti odgovornost proizvajalca za "celoten življenjski cikel njegovega proizvoda", torej v praksi uresničiti idejo, da je proizvajalec odgovoren za vse okoljsko pomembne vplive proizvoda na poti od »zibelke do groba«; kakšna je ta odgovornost proizvajalca in kako vzpostaviti razmerje odgovornosti različnih deležnikov? Zakaj imamo pri nas tolikšne težave, denimo z odpadno embalažo, kje te nastajajo, in kakšne so izkušnje sosednjih držav? Gre za težave komunikacije, (vrednostnega) sistema in/ali zakonodaje? Kakšne ukrepe načrtuje in česa si želi na tem področju država? Na osrednji okrogli mizi na letošnjih Dnevih javnega prava se bomo pogovarjali in iskali rešitve predstavniki Ministrstva za okolje in prostor, gospodarstva, pravni in drugi strokovnjaki ter predstavniki občin. Pridružite se nam!

Kaj sploh želi doseči institut razširjene odgovornosti proizvajalca; samostojno in skupinsko izpolnjevanje – organizacije kot »podaljšek« proizvajalca (»sozvočje« interesov?); v kakšni meri lahko proizvajalec svojo odgovornost izključi s prenosom obveznosti na organizacijo; sledenje masnemu toku; kaj v stroškovnem smislu za proizvajalca pomeni polna uveljavitev te odgovornosti (in vključitev obstoječih sistemov zbiranja); socializacija vs. administrativno breme; okviri, ki jih postavlja pravo EU; razmejitev vlog med različnimi deležniki (od verige oseb, ki veljajo za proizvajalca, do ozaveščenega uporabnika, zbiralcev in verige predelovalcev); kompleksnost razmerij (trg proizvodov Evropske unije in nacionalni trg odpadkov, prodaja na daljavo itd.).

Pri javnih komunalnih službah se je v lanskem in letošnjem letu nabrala velika količina odpadne embalaže, ki ni bila prevzeta in je bila večinoma skladiščena na prostem. Kako je mogoče, da se je to zgodilo v Sloveniji? So za to odgovorni izvajalci javnih komunalnih služb, sheme ravnanja z odpadno embalažo ali je težava v pravni sistemski ureditvi? Na kakšen način se je država lotila reševanja nakopičene odpadne embalaže? Ali je v Sloveniji dosledno uveljavljeno načelo razširjene proizvajalčeve odgovornosti? Ali ravnanje z odpadno embalažo zagotavljamo sami ali jo v smislu sindroma »Not in my backyard« (Slov. »Ne na mojem dvorišču«) izvažamo v tujino? Kako so sistem ravnanja z odpadno embalažo uredili v sosednji Avstriji in premagali izzive, s katerimi se še vedno soočamo pri nas? Vabljeni na Dneve javnega prava, že junija na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer bomo obravnavali ta in druga okoljska vprašanja v zvezi z odpadno embalažo.